Piše: Eva Sedovšek
Foto: Jaka Steblovnik

Celotna pot se je začela novembra lani, ko sva se s Stanko Pečnik udeležili Posveta predsednic komisij za članice v Kranjski gori. Najbolj se nama je vtisnilo v spomin predavanje o vaji članic treh zvez, Kranjska gora, Bovec in Tolmin. Po hitrem razmisleku, še vročih glav, sva prišli do sklepa, da bi lahko takšno vajo izvedli tudi pri nas. Najprej sva predali pobudo na Gasilsko zvezo Zgornje Savinjske doline, kasneje pa še regijski predsednici Komisije za delo s članicami, Tatjani Plaskan. V pogovore sva šli z nizkimi pričakovanji, ker namreč veva, koliko časa in truda je potrebno vložiti v izvedbo takšne vaje. In ker lahko, smo vajo pač razširile na celotno Savinjsko – Šaleško regijo.

Pet žensk, pet različnih karakterjev. Pred prvim idejnim sestankom za vajo, sem imela metuljčke v trebuhu. ˝Kaj pa, če ne bodo za akcijo? A se jim sploh zdi vredno vložit nekaj truda in časa v to?(Na koncu smo ugotovile, da so nam priprave na vajo podarile še kakšen siv las več )¨ Skrb je bila odveč. Najin predlog je bil sprejet in priprave so stekle.

Sledili so številni sestanki. Kdo bo sestavil elaborat? Koliko članic potrebujemo za izvedbo vaje? Kje bo vaja potekala? Kdo bo posodil opremo? Kaj pa ocenjevalci?

Po posvetu s člani našega društva, smo se odločile, da vajo izvedemo v poslovni enoti Cinkarne Celje v Mozirju. Da smo vajo sploh lahko izvedle, gre zahvala tudi direktorici obrata, gospe Ireni Vačovnik ter gospodu Janezu Šaleju, zaposlenemu v obratu. Hvala, ker sta nam, kljub skeptičnosti o uspehu, dovolila, da se dokažemo.

Po vseh prežvečenih mislih, popravljenih napakah, je bila vaja pripravljena. Vedela sem, da je takšna vaja sploh prvovrstna v naši regiji, zato je bil pritisk še toliko večji. In priznam, v noči na soboto, 1. oktobra, sem bolj malo spala. Po glavi so se mi pletli najrazličnejši scenariji, kaj lahko gre narobe. Vem, da je vaja še vedno samo vaja, pa vseeno mi misli niso pustile spati.

Drugo jutro pa popolnoma druga pesem. Ko sem zjutraj zagledala nasmejane obraze deklet, so se moji živčki sprostili. Po uvodnem nagovoru vodje intervencije, Blanke Kroflič, smo se posedle v avtomobile in čakale na poziv. Prve so izvozile članice, ki so sestavljale poveljstvo vaje, za njimi pa še pet preostalih avtov iz celotne Savinjsko – Šaleške regije.

Ko smo, po uvodnih zapletih, končno prispele na kraj vaje, nam je vodja intervencije porazdelila naloge in vaja je stekla. Da. Ni šlo brez napak ter takšnih in drugačnih spodrsljajev, ampak nam je uspelo. Pogasile smo požar, našle ponesrečenca in ju oskrbele, skratka, vajo smo pripeljale do konca.

Brez pomoči naših fantov, nam bi bilo veliko težje. Zato hvala vsem, ki ste nam pomagali vajo načrtovati in tudi speljati. Hvala poveljniku, predsedniku, podpoveljnikom, skratka vsem, ki ste nam na nek način olajšali organizacijo in delo na sami vaji. Posebej bi se rada zahvalila članom ocenjevalne komisije, poveljniku Savinjsko Šaleške regije, Francu Rančigaju, poveljniku Celjske regije, Bojanu Hrepevniku , poveljniku Gasilske zveze Zgornje Savinjske doline, Slavku Bricu. Hvala, ker ste si vzeli čas in si ogledali vajo. Vemo, da imamo še veliko prostora za učenje, napredovanje, a kot vedno poudarjamo, zato pa so vaje, kajne? Da se učimo. Hvala tudi vsem poveljnikom gasilskih zvez Savinjsko Šaleške regije, ker ste nam s svojim obiskom na vaji izrazili podporo.

In na koncu, dekleta, hvala čisto vsaki izmed vas, da ste se vaje sploh udeležile. Ni važno, če ste sodelovale ali pa samo kot gledalke. Važno je, da smo dokazale, da tudi dekleta zmoremo. In srčno upam, da se drugo leto opogumi še kakšna članica več in da si bomo v prihodnjih letih vse upale sodelovat tudi na ostalih vajah in intervencijah v društvih. Da bomo imele dovolj samozavesti in znanja, da lahko članom stopimo ob bok.

Če me kdo vpraša, je bila ta vaja velik uspeh vseh sodelujočih in velik osebni uspeh vseh, ki smo vajo pomagale organizirati. Skozi vse sestanke, klice, prerekanja, izrečene besede, smo postale prava mala ekipa. Tatjana, Mirjana, Milena, Barbara in Blanka, če to berete, iz srca hvala!

Na pomoč!