Predstavljajte si popolno praznično pojedino, pripravljeno iz samih doma pridelanih, naravnih dobrot, ki jih dobimo od kmetov v naši soseski. V ozadju igrajo praznične pesmi, miza pa ponuja: domači slivovec, omamno dišečo govejo in gobovo juho, sočno pečenko, hrustljavo zapečenega piščanca, slastne skutine štruklje, z ocvirki zabeljen pražen krompir, dišečo zeliščno omako, za sladico pa kremasto jogurtovo strjenko s sladkim prelivom iz gozdnega sadja. Sedaj pa pomislite še na čisto vsakdanji zajtrk, z domačim kruhom iz krušne peči, maslom in marmelado ter kozarcem svežega mleka. Pa še z enim jabolkom, da odženemo zdravnika stran.
Vse te dobrote dobimo na mizo, ker imamo okoli sebe lepo število kmetij, na katerih vsak dan marljivo delajo naši sorodniki, prijatelji, znanci, sosedje, sokrajani. Police v trgovinah se res šibijo od praviloma cenejših izdelkov, sproduciranih po celem svetu. Kljub temu – ali pa ravno zaradi tega – se vse bolj zavedamo, kako dragocena je lokalna, na naraven način pridelana hrana. Pa se tega zavedamo dovolj? Kaj če pride suša, ki ogrozi rast teh pridelkov? Najprej pomislimo na pridelke na njivah, ki se lahko zaradi samovolje Matere Narave posušijo. Kaj pa kmet? Bo imel pitno vodo zase, za svojo družino in živino v hlevu? Ste vedeli, da krava molznica na dan potrebuje od 50 do 100 litrov vode?
Veliko naših večjih kmetij je postavljenih v hribovit svet, kjer nimajo dostopa do javnega vodovodnega omrežja. Ko zamolkne žuborenje potočka, ki sicer polni njihov rezervoar za vodo, pokličejo gasilce. V gasilskem domu imamo vozilo s cisterno, ki letos dopolnjuje 25 let. Zadnja leta se soočamo s številnimi okvarami, predvsem na zavornem sistemu. Vozniki so nekajkrat doživeli zelo nevarne situacije, ko so med vožnjo težkega tovornjaka na strmem klancu začele popuščati zavore. Sedaj pa si predstavljajte, kako je takšno vozilo peljati na intervencijo, ko se nam zaradi požara še veliko bolj mudi!
S ponosom predstavljamo novi logotip, avtorsko delo naše sokrajanke Tjaše Plesec in njenega partnerja Ernesta Viderja. Gasilec, ki brizga vodo iz ročnika, je stilizirana podoba z našega prapora, 1887 pa je letnica začetka organiziranega gasilstva v Mozirju. Vse skupaj je upodobljeno v obliki zaobljene značke, kakršne podeljujejo gasilcem za razne gasilske specialnosti.
Vsled tega smo si za leto 2016 zastavili pomemben cilj: nakup novega vozila s cisterno. Tri četrtine sredstev bo zagotovila občina, 50.000 evrov pa bo vseeno breme gasilskega društva in s tem vseh nas, spoštovani sokrajani, ki po svojih močeh na razne načine prispevate v naš hranilnik. Člani gasilskega društva bomo skozi vse leto aktivno zbirali sredstva, da dosežemo zastavljeni cilj. Naše akcije bo spremljala nova celostna grafična podoba. Ko boste torej zagledali naš novi logotip, se spomnite, da s tem, ko pomagate gasilcem, pravzaprav pomagate sokrajanom in nenazadnje zagotavljate boljšo in varnejšo prihodnost tudi sebi in svojim najbližjim. Tak motiv žene tudi nas.
V letu 2016 vam želimo vedno obloženo mizo, potoke polne vode in strehe brez ognja. Pozdravljamo vas s sloganom, ki so ga naši predniki leta 1906 zapisali na prvi društveni prapor: Bogu v čast, bližnjemu v pomoč!
Povejte svoje mnenje