V soboto, 11. Septembra 2010, se je v Radovljici odvijal pravi gasilski spektakel. Firefighter Combat Challenge, ali po slovensko »gasilski izziv« je v Slovenijo prišel naravnost iz Združenih držav Amerike.
Prostovoljno gasilsko društvo Radovljica je namreč druga Evropska enota, ki je pridobila licenco za organizacijo tega tekmovanja. Radovljiški gasilski izziv je bil organiziran prvič v Sloveniji. En teden pred Radovljico je potekala tekma še v Berlinu. Tekme so mednarodne zato se, le te, lahko udeleži katerikoli prostovoljni ali poklicni gasilec ali gasilka. Pogoj je polnoletnost.

Firefighter Combat Challenge, kot že omenjeno, izvira iz Združenih držav Amerike. Idejni vodja in direktor tega tekmovanja, dr. Paul O. Davis, je idejo za tekmovanje dobil, ko je želel preizkusiti pripravljenost svojih gasilcev. Danes je FFCC v Ameriki ogromen spektakel. Dr. Paul O. Davis je otvoril tudi prvo slovensko tekmovanje.

O tekmovanju:
FFCC je psihofizično gledano, najtežje gasilsko tekmovanje na svetu. Iz vidika telesne pripravljenosti pa se uvršča med najtežje športe. Ker je namen preizkusiti telesno moč gasilca, v tem tekmovanju ni prostora za »taktiziranje«. Zgolj kondicija in moč.

Tekmovalec začne s tekom po stopnicah na 13 metrski stolp. Na ramenih nese 19 kilogramsko B cev, ki jo na vrhu odloži v zaboj. Nato po vrvi preko ograje na vrh stolpa potegne še zvitek, ravno tako 19 kilogramske B cevi in jo odloži v isti zaboj. Sledi tek nazaj po stopnicah in zbijanje 72 kilogramske klade s kladivom. Ko gasilec zbije klado teče slalom med ovirami 20 metrov, na koncu zgrabi polno C cev in jo vleče 20 metrov nazaj. Ko se prebije skozi nihajna vrata tarčo zbije. Po zbiti tarči mora na cilj povleči še 80 kilogramsko lutko.

Tekmovanja sta se udeležili tudi dve naši članici Stanka Pečnik in Blanka Jakopin, ki sta PGD Mozirje, GZ ZSD in konec koncev tudi Slovenijo, zastopali kot edini predstavnici ženskega spola v kategoriji dvojic. Zanimalo nas je zakaj.

PGD Mozirje: Kje sta sploh izvedeli za to tekmovanje?
Stanka: Blanka me je poklicala, razložila svojo idejo in predlagala, da se tekmovanja udeleživa skupaj.
Blanka: V Sloveniji letos prvič poteka prvenstvo v Gasilski disciplini, ali priljubljeno, Fire Combatu. To je slovenska različica tekmovanja, ki zahteva ogromno psihofizične kondicije in je zagotovo najtežje gasilsko tekmovanje pri nas. Tam spoznaš veliko ljudi in tam sem spoznala tudi Anžeta Habjana, člana PGD Radovljica, ki je dve leti nazaj prvič sodeloval na prvenstvu v Ameriškem FFCC. Od njega sem izvedela za idejo o tekmovanju pri nas.

PGD Mozirje: Sta se prijavili takoj ali sta zadevo tehtno premislili?
Stanka: Kar tehtno sem premislila, se posvetovala z Blanko, si pogledala nekaj filmčkov na spletu. Šele nato sem se odločila, vsekakor je bil zame to velik izziv.
Blanka: Ko je zadeva postala uradna, torej razpis zunaj, na prijavo nisem niti pomislila. Občutek, da sem pa res ne spadam pa me je begal ves čas. Na koncu sem se odločila, da grem vendar pod pogojem, da gre z mano Stanka. Ni bilo potrebno veliko izzivati, da je pristala. =)

PGD Mozirje: Odločitev je padla, prijavili sta se. Kako pa je izgledala vajina priprava na tekmo?
Stanka: Jaz sem se kondicijsko poskušala pripravljati sama, sva pa z Blanko trenirale tudi skupaj. Predvsem elemente, ki so zajeti v tekmovanju. Nekajkrat sva se dobili in šli teči, trenirali sva uporabo dihalnega aparata, na parkirišču pred športno dvorano sva vadili vlečenje polnega tlačnega voda in na požarnih stopnicah Upravne enote preizkusili kako je teči s polno opremo in 20 kilogramsko cevjo na vrh in nazaj.
Blanka: Ja, tako je bilo. V resnici sva glede na težavnost tekmovanja vložili bistveno premalo truda! Skoraj bi lahko rekla nič. Zavedava se, da je za naslednje leto potrebno delati več, veliko več!

PGD Mozirje: Pa je res tako zahtevno tekmovanje ali je mogoče le medijsko napihnjeno?
Stanka: Tekmovanje je zelo zahtevno, moraš biti fizično pa tudi psihično pripravljen. Sem poskusila in občutila tudi utrip mojih sotekmovalcev. Na takšnem tekmovanju te vsi spodbujajo, da prideš do konca in vsak je za vsakega zmagovalec… Mislim, da medijsko ni napihnjeno.
Blanka: Vsekakor ni napihnjeno. Jaz sodelujem na slovenskem FC za katerega sem bila prepričana, da je težji. Vsaj na prvi pogled. Vendar pri nas je veliko tudi na taktiki in spretnosti. Tukaj gre zgolj za merjenje fizične moči. Lahko bi rekli »Pojdi pa udri!«

PGD Mozirje: Je mogoče to razlog, da se je na tekmovanje prijavilo majhno število gasilcev?
Stanka: Mogoče, tekmovanje je zahtevno, mislim pa, da je to pri nas še neprepoznavno.
Blanka: Razlogov je več. Eden je zagotovo nepoznavanje tekmovanja. Kdor že v osnovi ni čisto nor na gasilstvo se tudi tukaj verjetno ni želel izpostavljati. Za prijavo je potreben pogum, samozavest in želja po izzivu. Fizična moč in sposobnost, da se predaš in to preneseš kot odrasel človek, če ti spodleti. Mnogi pa niso vedeli za to tekmovanje. Določene zveze in društva pa vabila sploh niso posredovala svojim gasilcem. V mnogih društvih te vrste usposabljanja gasilcev ne podpirajo oziroma zelo ostro zavračajo! Kar je žalostno.

PGD Mozirje: In vajina izkušnja?
Stanka: NORA!
Blanka: Imamo srečo, da naš poveljnik zadeve podpira in spodbuja. Zadeve nisva obešali na velik zvon tako da nisva dobili niti pozitivnih niti negativnih pripomb.

PGD Mozirje: Pa rezultat? Je bila konkurenca huda?
Stanka: Prišli sva skozi! Uspelo nama je. Težko, pa vendar! Konkurence razen moške ni bilo, sem pa vesela, da sem lutko, pa čeprav z zadnjimi močmi povlekla do konca. Še danes jo čutim v rokah ha ha ha…
Blanka: Ja na žalost, ali pa na najino srečo tokrat, sva bili edini tekmovalki v kategoriji ženskih dvojic. Je pa tekmovalo še nekaj deklet v mešani kategoriji. Eno dekle je celo zbralo pogum za posamezno dirko, vendar ji na žalost ni uspelo končati proge.

PGD Mozirje: Kako sta doživljali progo?
Stanka: Nabito z adrenalinom in z glavo, da prideš do konca
Blanka: Prvi del proge, tek po stopnicah, sem zmogla brez večjih težav. Pri dvigovanju zvitka cevi pa se je ustavilo. Če v tistem trenutku nebi bilo tam publike, ki je na vse moči kričala in spodbujala bi verjetno vrv spustila in rekla »zakaj mi je tega treba!« Pot navzdol ni izziv, vendar je zopet tu naslednji preizkus – zbijanje klade s kladivom. Zadeva je težka, naporna vendar ljudje ob progi, množica in dejstvo, da za tvoj uspeh navija vsak, ki te morebiti prvič vidi, ti ne dajo možnosti da bi obupal! Slišiš samo spodbudne besede! Kričanje »Dajmo! Zmoreš! Gremo! Še malo!« Počutiš se fenomenalno. Vse je nekako tako…iskreno.

PGD Mozirje: Tovrstna tekmovanja so se v zadnjem letu, dveh močno razširila. Je to mogoče le nova »modna muha«?
Stanka: Po moje ni modna muha. V teh tekmovanjih so zajeti najtežji elementi »gasilerije« in tu se vidi kakšne napore morajo premagovati gasilci.
Blanka: Jaz osebno mislim, da ni le prehodno obdobje. Zagotovo je nekaj novega, atraktivnejšega kot vsem dobro znani stari »trodelc«. Zagotovo se bo s časom struktura tekmovalcev in število spremenilo. Kdo ve kaj bo na to temo rekla GZS. Vse je praktično še v povojih. Vendar so začetki dobri, stvar se razvija v pozitivno smer. Da sploh ne omenjam, da je to izredno dober trening in kvalitetno fizično in spretnostno usposabljanje operativnih gasilcev saj vsebuje glavne spretnosti, ki jih gasilec potrebuje na akciji – moč, kondicijo, spretnost, sposobnost funkcioniranja v tesnih prostorih, uporabo dihalne tehnike, premagovanje ovir, soočanje z višinami in podobno. Poleg tega je način sodobnega življenja tak, da lažje za trening in tekmovanje skupaj dobimo dva človeka, kot pa celo desetino, ki je potrebna za klasična gasilska tekmovanja.

PGD Mozirje: Bi še kaj dodali?
Stanka: Bil je velik izziv, zato ga priporočam še komu….
Blanka: Samo to – splača se poskusiti! =)

Foto: Blanka Jakopin, Blaž Keršič